Mitologija

Črnomaljsko jurjevanje

Jurjevanje je bilo včasih razširjeno po vsej Sloveniji, vendar največkrat slišimo to oznako za oblike jurjevanja v Beli krajini.
Pri črnomaljskem jurjevanju se je na jurjevo mladina zbrala na Gričku. Izbranega mladeniča so odeli v sveže zelenje in je predstavljal Zelenega Jurija. Dekleta so v tem času okrasila mlado brezo s pisanimi trakovi in rožami. Nato se je skupina napotila v mestno jedro. Na čelu so stopali fantje, ki so piskali na frule in trobili na tule. S tem so simbolično odganjali zle sile, ki so hotele preprečiti prihod pomladi. Za njimi so šli fantje, ki so nosili okrašeno drevo – mlaj. Za drevesom so vodili Zelenega Jurija, na koncu, pa so se priključila dekleta. Dva dekliška zbora predstavljata s pobožno pesmijo, ki jo pojeta, pobožno prošnjo. V pesmi je značilen stereotipni pripev ”kirales”, s katerim so se v staroslovanskemu bogoslužju končevali spevi, ko je ljudstvo v zboru odgovarjalo svečeniku. Kirales je izpeljanka iz ”kirie eleison” in v današnjem bogoslužju odgovarja obliki ”Gospod usmili se nas”. ”Na placi” pred komendo so pričakali sprevod Zelenega Jurija meščani Črnomlja in vaščani okoliških vasi. S trakovi in pisanim cvetjem okrašeno drevo so fantje prislonili na Stoničevo graščino, kjer so na oknih čakala dekleta. Le ta so iz drevesa osmukala pisane trakove in cvetje. Tačas so juraši odpeljali Zelenega Jurija do mosta pod cerkvico Sv. Duha in vrgli zeleni koš v vodo reke Dobličice. S tem je bilo obredja konec. Takšna oblika obredja je zamrla že v drugi polovici 19. Stoletje.

Pastirsko jurjevanje

Druga oblika obredja je bilo pastirsko jurjevanje. Ta oblika se je ohranila v vaseh še do druge svetovne vojne, po vojni pa ni več zaživelo. Na Jurjevo, 24. aprila so se zbrali vaški pastirji. Enega izmed sebe so oblekli v zelenje in mu dali v roke ali ozelenelo drevo ali drog okrašen z cvetjem in pisanimi trakovi. Tako so šli koledovat od hiše do hiše po vaseh. Pred hišo so zapeli ”Prošel je prošel pisani vuzem, došel je došel Zeleni Jure … ” Gospodinja jih je obdarovala z jajci in kakšnim novčičem, od Zelenega Jurija pa je odtrgala vejico in jo zataknila za streho rekoč ”da bodo kokoši raje jajca nesle”. Če pa gospodinja ni sprejela jurašev in jih ni obdarila, so juraši od Jurija odtrgali zeleno vejico in jo vrgli čez streho hiše rekoč ”Da bi nikoli več kokoši jajc ne znesle!” Včasih so še zagrozili ”Vaša vrata polna blata, vaša hiša polna miša, vaši vrti polni krti!” Tako so juraši obhodili vso vas. Iz nabranih darov so si pripravili kateri dan gostijo ter si jih tudi razdelili.

Mitološka podoba Zelenega Jurija

Če se sedaj preselimo k mitološki podobi Zelenega Jurija moramo najprej objasniti razliko in hkrati povezavo med Zelenim Jurijem in sv. Jurijem. Zeleni Jurij je mitološki sin najvišjega Slovanskega boga Peruna in zanj je značilno, da v deželo prinaša pomlad. Jurij kot bog se bojuje s kačo oziroma z zmajem, ki preti svetu in ga premaga, tu sta si zelo podobna z sv. Jurijem.
Oseba, ki je v krščanski zgodovini dobila ime sv. Jurij je zgodovinsko izpričana in je živela v Kapadokiji. Ve se tudi, da je bil vojščak višjega rodu, to pa je tudi vse kar zagotovo vemo o njem, vse ostalo je legenda. V legendi sv. Jurij ubije zmaja, ki je podoba hudiča oziroma za kristjane poganstva in iz njegovih krempljev reši dekle. To dekle je podoba duše in je v izročilu postala sv. Marjeta.
Ko je nekaj stoletij po slovanski naselitvi v naših krajih prišlo do pokristjanjevanja, so krščanski misijonarji vpeljali blag način pokristjanjevanja in poganskih bogov niso preganjali ampak so jih nadomestili s svojimi. Tako je poganskega Zelenega Jurija, ki se je boril z kačo prvovrstno nadomestil sv. Jurij, katerega atribut je boj z zmajem. Zmaj pa je v bistvu moška kača.
Če se še malo posvetimo mitologiji lahko razložimo mitično zgodbo boga Jurija. Ta zgodba se odvije v toku enega leta, od zime prek pomladi, jeseni in se pozimi tudi konča in hkrati zopet začne. Pozimi se rodi, živi čez leto in pozimi zopet umre, torej traja njegovo življenje eno leto. Taka zasnova zgodbe nam kaže tudi na to, da so Slovani dojemali čas ciklično in ne linearno. Ker so se ravnali po naravi, v kateri se izmenjujejo štirje letni časi, ki so bili za Slovane kot poljedelce izjemno pomembni, se jim je čas vrtel v krogu in ne po ciklih.
Slovanski božanski svet je bil razdeljen na dve polovici. Zgornji, suhi, dobri, ki je bila v krošnji drevesa je vladal vrhovni slovanski bog Perun. Njegovo nasprotje je bil zlobni in nagajivi bog Veles, ki je živel na vlažnem in temnem, spodaj pod koreninami drevesa v vodi. Jurija, sina vrhovnega boga zgornjega sveta kmalu po rojstvu ukrade Veles in ga odpelje s seboj v spodnji svet. Tam Jurij odrašča in preživi svojo mladost kot pastir, vendar ima pod svojo oblastjo tudi volkove, zato lahko večkrat slišimo, da je Jurij tudi volčji pastir.
Torej, Jurij je rojen na božični večer (ki je bil pri Slovanih na drug dan, ne 25.decembra, to je prišlo kasneje z krščanstvom), naslednje jutro pa ga ukrade gospodar podzemlja Veles in ga odpelje v spodnji svet. Jurij preživi otroštvo pri Velesu, skupaj z devetimi sestrami ter brati. Ko Jurij odraste, ker se zgodi do pomladi, spozna, da ta svet v katerem je živel do tedaj ni njegov svet in da je njegov svet zgoraj. Tako odide in hodi prek krvavega morja, prek ravnih polj ali kakor pravi koledniška pesem ”došel je došel, zeleni Jure, na zelenem konji, po zeleni polji”. Jurij torej prihaja v deželo in s seboj nosi pomlad. V eni pesmi je zapisano, da tako kakor hodi čez deželo, tako vse za njim zeleni ali kakor je še bolj nazorno zapisano v kitici ”kamorkol on stopi, se kopičijo snopi, kamorkol le trene, klasje v cvet odene”. Jurij hodi in pride do drevesa, na katerem ”sve su kite oklenile, samo jedna ne. Ona nije oklenila, kaj zelena ni. Na toj kiti sva gospoda i gospon Bog. To drevo je torej svetovno drevo, drevo na katerem je sam bog Perun. Pesem pripoveduje, da so vse veje ozelenele, samo ena ne. Na neozeleneli veji je nevesta, vse dekleta so že omožena, le ta ne, zato so tudi vse veje ozelenele, le ta je še gola. Jurij pride do svetovnega drevesa in prvič vidi to dekle na Jurjevo, ki je danes 24. aprila. Zapletu zgodbe sledimo takole v nadaljevanju pesmi.

”Mlada nevesta po gradu šeče,
po gradu šeče, deverke budi.
Dever ne verek kako brajenek,
stante se gore mlade snašice,
pak nadielite nas djevojčice,
nas djevojčice zelena Jura!
Sve su djevojčice zamuž otišle,
Samo ostala Mara djevojka.
Mara ima zlatnu jabuku.
Puno gospode za jabuku drže,
Komu jabuka, temu djevojka,
Juri jabuka, Juri djevojka”.

Iz pesmi je torej razvidno, da je neomožena nevesta Mara, ki čaka z jabolko na moža. Veliko ženinov se poteguje za jabolko, vendar ga Mara pokloni Juriju in to je znak, da sta zaročena. Jabolko je bilo namreč še do konca 19. stoletja tudi pri nas simbol ljubezni. In komur je dekle podarilo jabolko, je bil to znak, da se je pripravljena z njim omožiti. Jabolko, ki ga je imela v rokah Mara je bilo še povrh vsega zlato. Zlato pa je pripadalo le najvišjim družbenim razredom in pa predvsem bogovom. Tudi to je znak, da je Mara hčer boga. Vendar se tukaj nekaj zaplete. Tudi Jurij je sin Boga zgornjega sveta, ki se rodi na božično večer in ga naslednje jutro ukrade Veles in odpelje s seboj. Jurij se je vrnil v zgornji svet, na dvor boga Peruna in tu našel svojo nevesto, ki ni nič drugega kot njegova lastna sestra. Jurij in Mara sta torej brat in sestra, še več, Jurij in Mara sta dvojčka, rojena na božično večer. Poroka Med Jurijem in Maro je potekala na kresno večer, 24. junija.
Incestna poroka je v človeškem svetu največja grehota, ki si jo lahko zamislimo. Vendar se moramo spomniti, da se ta zgodba dogaja v božanskem svetu, kateri je popolnoma drugačen od človeškega. Tu poroka med brati in sestrami ni nič nenavadnega, še več, celo zapovedana je. Bogovi so namreč največ, so najvišje nad vsemu in če bi se poročili s kom nižjega sloja, bi bilo to usodno, saj se bi narušil vesoljni, torej božanski red. Kralji, faraoni in drugi vladarji dežel, ki so se imeli za bogove so se prav iz tega razloga poročali s svojimi sestrami.
Božanska poroka je višek vsega, je simbol bogastva in plodnosti, ne zemlji je to čas, ko zori žito, katero je bilo za Slovane kot poljedelce življenjskega pomena. To je torej čas veselja in blagostanja. Če ne bi prišlo do te božanske poroke, tudi klasje ne bi rodilo in bi bilo življenje ljudi ogroženo.
Toda kmalu po poroki se zgodi nekaj nepojmljivega. Jurij, ki se ga včasih primerja tudi z mesecem, tako kot mesec zamenja svoj obraz. Mara se svojemu bratu maščuje, obstreljuje ga z vodnimi strelami, v napad pozove tudi svoje brate, se pravi hkrati tudi Jurijeve brate. Po smrti Jurija, nebeškega sina, se nekoč prelepa, božanska hči Mara spremeni v zlobno in grdo Moreno. Na koncu leta umre tudi ona.
Tako kot lahko spremljamo obred prihoda Zelenega Jurija v Beli krajini, lahko vidimo tudi obred transformacije Mare v Moreno in njeno smrt na severovzhodu Slovaške. To nam izpričuje, da je bil Jurij poznan po vsej slovanski Evropi, v drugih oblikah in pod drugim imenom pa tudi drugod po Evropi in svetu.

Avtor: Gregor Jevšček

Literatura:
Belaj, Vitomir
1998 Hod kroz godinu: Mitska pozadina hrvatskih narodnih običaja i vjerovanja.
Bogataj, Janez
1988 Sto srečanj z dediščino. Ljubljana: Kmečka založba
Kuret, Niko
1998 Praznično leto Slovencev 1. Ljubljana: Družina.
Marolt, France
1936 Tri obredja iz Bele krajine. Ljubljana: Glasbena Matica v Ljubljani.