Pobelelo pole

O plesu v Poljanski dolini imamo podatke že iz prve polovice prejšnjega stoletja, prvi pa ga je natančneje opisal Ivan Navratil v Ljubljanskem zvonu. Navratil navaja, »da enkrat skačejo, kadar kolo igrajo, in spet počasi okoli ‚kolajo‘ in pojejo vsake vrste pesmi in tudi
druge pesmi, in se veselijo«. V Predgradu se je kot pesem ob »kolanju« ohranila le balada Pobelelo pole, ki pa je Navratil ne omenja. Kolanje, to je počasen ples ob petju balade, je bilo v predgradu v navadi le še 27. decembra, na vaški praznik Anževo. Že po prvi svetovni vojni so ples začeli spreminjati tamburaši ali harmonika in v taki obliki se je ples razširil po vsej Beli krajini, pri čemer pa se besedilo zmeraj bolj krči in tempo vse bolj stopnjuje.

Besedilo:

Pobelelo pole z ovcama,
pobelelo pole, pobelelo pole
z ovcama, z ovcama.

Ne imale ovce čobana,
ne imale ovce, ne imale ovce
čobana, čobana.

Čobanče je leglo, zaspalo,
čobanče je leglo, čobanče je leglo,
zaspalo, zaspalo.

Vile so mu srce vadile,
vile so mu srce, vile so mu srce,
vadile, vadile.